nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Zdi se, da kot pripovedovalec potrebuje predvsem poslušalca odprtih ušes. In iz podpodja se povzpneta na oder dva - oba ju (kot njega samega) obvladuje ista beckettovska trpnost bivanja: tako kljubovalnega šefovega nečaka (igra ga), oklevajočega na križišču svoje dvajsetletne eksistence in nič kaj voljnega surogata Johnovega »izgubljenega« sinu - kot tudi hčer Mary, zaznamovano z izkušnjo očetove pijanske kariere, čustveno (in geografsko) obstalo na mestu, razpeto med hladno odbojnost in resignirano mučnost odnosa z očetom.
V tem odrskem branju se Dublinska zgodba, formalno razmeroma tradicionalen tekst brez potrebe po radikalnem gledališkem eksperimentiranju, izcimi v igro o iskanju stika, o relativnosti stika, o bazični tujosti in samotnosti bivanja (to občutenje svojevrstnega vakuuma pa ni brez zveze z režiserjevo monološko pozicijo v Nič igranja, prosim z začetka aktualne sezone v SMG!).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani