nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Kamen je povsem izsušen, razpokan od razbeljenega sonca in pomanjkanja vode, ljudje, ki naseljujejo to od zapuščeno obmorsko mesto, pa so oblečeni v brezčasno črno-belo mešanico prašnih sodobnih kostumov s folklornimi elementi (kostumografka je bila).
Preden v predstavi prvič zaslišimo Držićeve besede, traja kar nekaj časa, saj se pred našimi očmi dogajajo groteskno absurdni rituali teh od pomanjkanja zveze s svetom onkraj zidu še kako zaznamovanih likov: najprej se Skopuh, čudno skrotovičeno bitje, skrivaj naslaja nad svojim zakladom in pri tem spušča kot v risanki stilizirane glasove; sledi liričen prizor med mladima ljubimcema, ki se izražata s petjem; potem Grube s fračo ubije ptiča, ki ravno leti nad njo; nakar se pojavi dodani lik v alpinistično opravo oblečenega prodajalca vode, ki prepleza zid in od izmučenosti umre; temu sledi njegov rutinski pogreb in pretirano Varivino žalovanje, saj se hoče vreči v grob ...
Življenje, ki ga po živijo ti ljudje, je
mračen preplet smrti in vseh negativnih človeških lastnosti, ki v končni fazi nujno pridejo na dan v tako zaprti skupini ljudi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani