nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Mićevićevi strastni vdori v interpretacijske pokrajine Prešernove poezije bodo najvišje soglasje pri bralcih najbrž dosegli na tistih mestih, kjer avtor z lastno predstavno močjo in smislom za dramatičnost spleta »žive« zgodbe o Prešernovi (in nekaterih sodobnikov) psihološki podobi. Iz nekaj verzov, ki jih je neljubeznivo namenil, inscenira Mićević dovolj prepričljivo podobo starca in mladca, med katerima je prvi ob zavrnitvi mladostnih rokopisnih pesmi zamudil priložnost, da bi »presegel samega sebe, morebiti pa tudi mladega«. Veliko pozornosti posveti Mićević prevodu Lenore, ki ga ima sploh za enega največjih Prešernovih dejanj in najboljši prevod (pravzaprav boljši od izvirnika) te balade sploh, ob tem pa predstavi malo dramo Prešernovega pesniškega razvoja in hkrati potipa njegov socialno-družabni utrip pri Primčevih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani