nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Gledališki jezik je širši od zgolj lingvističnega, ki je sicer njegov sestavni, zdaj bolj, zdaj manj izpostavljeni del, vendar je tudi do zdaj v gledališču že nastopal v najrazličnejših oblikah in izvedbah, pa se ni izgubil; morda nasprotno, še okrepil je celostni teatrski izraz in slovenski gledališki (s tem pa tudi geografski, kulturni, duhovni) prostor samo še bolj približal širšemu evropskemu. Pri govoru o gledališkem jeziku pa ne gre samo za vsebino, ki je lahko tudi skrajno »lokalna« ali »regionalna«, kar nam npr. dokazuje propulzivna irska ali škotska dramatika, pri kateri se nihče ne sprašuje, kje za vraga je ta »Inishmore«, o katerem piše McDonagh, ampak vsakdo občuduje njegovo literarno (in seveda gledališko) izpeljavo - temveč ravno za to: za izpeljavo. Slovenskega gledališkega jezika ne bo ogrozila niti nekakšna univerzalistična »angleščina« niti slepo privzemanje trendov, kakršen je v tem trenutku, denimo, »ne-ples«, temveč literarno in gledališko analfabetstvo ter
duhovna ožina, ki je ne merimo s kilometri prehojenih geografskih razdalj v dramatiki ali z »evropskimi« temami in osebnostmi v uprizoritvah - povsem eminentno evropsko »prizorišče« je tako lahko tudi kakšna naša »Zgornja Davča«, s svojo »čarovnico« vred -, ampak z merskimi enotami za doseženo poetsko imaginacijo in gledališko napetost.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani