nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
A čeprav zaljubljenca v njuni zamaknjenosti zasučejo posamični mojstrski trenutki (zaljubljenost nosi po zraku, vrti po tleh, upogiba čez Prinčevo telo), je njuna ljubezen do te mere usodna, da jo je v aktualnem trenutku (kamor Blavier želi baletno snov v izhodišču nasloniti) mogoče odčitavati zgolj kot nekaj izrazito Drugega ali Tujega: mitskega.
Rešitev se nemara skriva v naslednjem detajlu: ko Pepelkini sestri, štorasti in furjavi koketi ( Pollacchi) in (Georgeta Radasan), v zadnjem delu opazujeta ljubezenski pas de deux Princa in, se v prelomi zavist in tako rekoč spodi z odra, da ostaneta mlada zaljubljenca sama. Ta gesta naredi človeško in zdi se, da je bolj resnična in veličastna od črno-belega sveta, ki sta mu zavezana Princ in.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani