nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Umberto Eco, najbolj znani sodobni italijanski pisatelj (roj. leta 1932), v intervjujih rad ponavlja, da predvsem rad pripoveduje zgodbe: ker so otroci odrasli in ni imel več komu pripovedovati zgodb, je ugledni semiotik in medievalist, avtor vrhunskih del, kot so Odprto delo, Teorija semiotike, Odsotna struktura in druga, pri oseminštiridesetih napisal roman, ki je prek noči postal svetovna uspešnica, prevedena v več kot trideset jezikov, avtor pa mednarodna pisateljska zvezda.
Nemara nič presenetljivega za profesorja, ki se v številnih kolumnah v italijanskem revijalnem tisku in znanstvenih knjigah kot strumni semiotik ni branil razpravljati o tako različnih temah, kot so Disneyjevi junaki, fenomen Jamesa Bonda, jeans, kitajski revolucionarni stripi, Cicciolina, Joyce, razlika med računalniški operacijskimi sistemi, homoseksualni iz Rdeče kapice in podobnih.
O njegovem Imenu rože so različni razpravljalci v letih po izidu - kot se za sodobnega klasika pač
spodobi - napisali na tisoče interpretacij, Eco sam pa je večkrat opozoril, da svojo »apokaliptično kriminalko« predvsem razume kot igro med avtorjem in bralcem; sicer je Ime rože še največkrat označeno kot srednjeveška kriminalka, prepletena z vsakršnim drugačnim razpravljanjem, od filozofskih in teoloških debat do zgodovinskih traktatov in čiste detektivske zgodbe.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani