nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
V tokratni uprizoritvi Doma je izrazit delež koreografije, poetični deli Lorcovega besedila so nadgrajevani in podčrtani z učinkovitimi koreodramskimi vložki, beseda, ki se zaumsko zmuzneva in se odlepljuje od empirije, dobiva nemi komentar v izčiščenih in krčevitih gibalnih delih, včasih podkrepljenih z uporabo sugestivnih in pomenljivih rekvizitov, rjuh in vlečk, kakršne poznamo iz zgodnjih koreodramskih del Damirja Zlatarja Freya, svoj nemi komentar; pri tem se učinkovito naslanja na udarne glasbene prelive in, ki jih prispeva strahovito močna glasba.
Kobalovo vztrajanje pri zerotiziranosti, ki pa ostaja zabrisana in na ravni slutnje, sugestije, le podčrtuje drugo plat bivanja v instituciji, naseljeni z enim spolom - to je notranja hierarhija, kljuvalni red, žlehtnoba in čudno možačenje in moč, ki se napaja iz iste zavrtosti. Zato se zdi, da je uprizoritev slej ko prej razpeta med dve protagonistki, med dva glede vprašanja moči različna, v bistvu pa enaka
odgovora o domu in svetu: na kot tisto, ki se je potisnila v vlogo patriarhalnega očeta, na pozicijo oblasti in represije, čeprav jo odigra z veliko mero pritajene in utišane, pa vendar sugestivne ženstvenosti, ki se prebija izpod maske trdnosti, ter Martirio, ki jo igra z odlično zadeto mero pokrčenosti in hendikepiranosti, ki poudarja njeno izločenost in zbuja sočutje, pa vendar že isti hip tudi do konca zlobno v (s)lastni nemoči, z zlobno priprtim prežečim očesom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani