nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
(tudi scenograf, kostumograf in izvajalec glasbe) jo namreč postavlja v atmosfersko močno zaznamovan prostor (pozni poletni popoldan, nemara nekje v Mariboru, meščanska soba je polna skorajda naturalističnih detajlov, ki pa po potrebi pokažejo svoja rebra) in s pridihom ljudske igre. Ta odločitev je premišljena in utemeljena: teater absurda, kakršnega uprizarja Ionesco v Učni uri, danes gledamo že kot povsem domačo, ljudsko igro, in njegov humor je kljub vsem »črnim« in metafizičnim zastavkom že dodobra benigen, zgolj-naiven; nadalje imamo tudi pri nas že določeno zgodovino uprizarjanja Ionesca in Učne ure, hkrati pa je odločitev rezultat Tauferjeve že znane in uspešne strategije »deabsurdizacije« besedil teatra absurda (nemara najizraziteje izpeljane v uprizoritvi Ionescove Plešaste pevke v PDG Nova Gorica). gre tokrat še dlje: predlogo uprizori celo kot woodovsko parafrazo, torej kot igro z mnogimi (drugače od Wooda, »najslabšega filmskega režiserja vseh časov«, namernimi)
spodrsljaji, napakami, nerodnostmi in zasilnostmi, kar pride najlepše do izraza v odločilnem trenutku igre, profesorjevem umoru učenke.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani