nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Podobno kot jezik poezije (in literature nasploh) se namreč tudi ta jezik dekonstruira sam, in Derrida se lahko z njim, kot je posebej lepo razvidno iz njegovega nenehnega opiranja na verze Silezija (»Postscriptum: aporije, poti in glasovi«), le poistoveti.
Derridajevo zanikanje globlje povezanosti z negativno teologijo in, ne nazadnje, tudi njegova kritika te torej nista namenjena apofatičnemu jeziku, ki je zanj pravzaprav »jezik kot tak« v svojem udejanjanju, ampak predvsem diskurzu, ki kljub jeziku neujemljivosti in neimenljivosti (kljub neskončnemu zdrsavanju označevalne verige torej) po svoji intenci vendarle stavi na »izvor« in »cilj«, na - ki je v apofatični govorici sicer negotovo/gotovo dejstvo/nedejstvo, a vendar poslednja resnica: »V najapofatičnejšem trenutku, tudi kadar kdo reče: Bog ni [God is not] oziroma ni ne to ne ono, ne to ne nasprotje tega, ali pa: bit ni itn., gre za izrekanje bivajočega, kakršno je, v njegovi resnici, pa tudi če je
ta-metafizična,-ontološka. Gre za to, da se govorec za vsako ceno drži obljube o izrekanju resnice, da se izroči resnici imena, stvari sami, kot mora biti imenovana z imenom, se pravi onstran imena.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani