nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Ob prebiranju teh spisov se celo nekako ne moremo znebiti občutka, da Derrida pravzaprav sploh ne more napasti, kritizirati ali dekonstruirati samega jezika negativne teologije oziroma apofatične ali mistične krščanske misli. Podobno kot jezik poezije (in literature nasploh) se namreč tudi ta jezik dekonstruira sam, in Derrida se lahko z njim, kot je posebej lepo razvidno iz njegovega nenehnega opiranja na verze Silezija (»Postscriptum: aporije, poti in glasovi«), le poistoveti.
Derridajevo zanikanje globlje povezanosti z negativno teologijo in, ne nazadnje, tudi njegova kritika te torej nista namenjena apofatičnemu jeziku, ki je zanj pravzaprav »jezik kot tak« v svojem udejanjanju, ampak predvsem diskurzu, ki kljub jeziku neujemljivosti in neimenljivosti (kljub neskončnemu zdrsavanju označevalne verige torej) po svoji intenci vendarle stavi na »izvor« in »cilj«, na - ki je v apofatični govorici sicer negotovo/gotovo dejstvo/nedejstvo, a vendar poslednja resnica: »V
najapofatičnejšem trenutku, tudi kadar kdo reče: Bog ni [God is not] oziroma ni ne to ne ono, ne to ne nasprotje tega, ali pa: bit ni itn., gre za izrekanje bivajočega, kakršno je, v njegovi resnici, pa tudi če je ta-metafizična,-ontološka.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani