nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Skozi gosto raščeno zimsko ogolelo drevje in od snežnih prevlek utrujene smreke pronicajo zlato rumeni sončni snopiči, vejevje se ponekod redči in razkriva nebesno modrino. V globoki tišini je slišati šumenje listja, ki ga mendrajo planinski čevlji, vsak zdrs na poledeneli poti, zapikanje palic v trdo razbrazdano skorjo gozdnih tal ...
Planinska pot na Veliko planino, ki se vzpne iz ozke doline Kamniške Bistrice ob spodnji postaji vzpenjače, najprej razmeroma zložno, zatem pa čedalje bolj strmo, je bila to nedeljo (sredi februarja, malce zatem, ko je po otoplitvi vnovič pritisnil mraz) pohodnikom precej odljudna: izpod odpadlega vlažnega porumenelega listja so pobliskavale mlečno bele ledene ploščice, krpe snega pa so bile povečini zloščene kot najboljši čevlji mestnega gizdalina.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani