nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Brezpravno ljudstvo, ki ga nikoli nihče nič ne vpraša in more le nemo spremljati dinamična dogajanja v družbi in umetnosti, pooseblja v predstavi večinoma nemi, a vseskozi opazno prisotni Berač.
Režiser in scenograf je »gledališki kons« o pesniku in njegovem pesništvu, ljubezni in smrti, minljivosti telesa in večnosti duhovnega izročila, a tudi o njegovem kritičnem razmerju do sočasnega kapitalizma, nacionalizma in, kot kaže, vsečasne slovenske naivnosti na eni in ozkosrčne zarobljenosti na drugi strani postavil na razsežno odprto prizorišče pred svetel horizont, na katerega je projiciral meglice in oblake ter dosegal z lučnimi učinki različna razpoloženja nenehnega časovnega poteka, trajanja in minevanja. Poleg koncertnega klavirja v ozadju na levi, ki je rabil za živo glasbeno spremljavo, a je obenem spominjal na pesnikov avtentičen družinski ambient, je z desne vzporedno z odrsko odprtino pomenljivo vdiral na prizorišče le še stiliziran železniški tir, ki nas spominja
tudi pomol oziroma konec poti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani