nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Seveda me je večina ljudi zmeraj imela za bolj ali manj coprniški stvor, in tudi sama sem se počutila v tej vlogi, kot bi mi bila na kožo pisana. Za majhno coprnico je nekaj čisto običajnega, če šprica pouk in se ves dan klati po gozdu, se plazi med praprotjo, prisluškuje neznanim pticam, strmi v nenavadne žuželke, se na vejah, cepeta po strugi gozdnega potoka in iz mokre gline gnete čudaške umetnine, nenadoma pa ob topotanju nevidne zveri v podrasti otrpne od strahu, da prihaja ponjo gozdni mož ali pa celo grozni zeleni iz Pohorskih bajk.
Dosti raje bi videla, če bi na metli privršala velika, mogočna čarovnica, ki bi smrkljico posadila predse na metlin ročaj in poletela z njo nad vrhovi smrek nekam tja daleč, kjer ležijo ob stezi celi kupi že odprtih »unra« paketov, in odkoder se ne bi bilo treba nikoli več vrniti v tisto sivo, razpadajočo predmestno bajto, kjer ji kar naprej očitajo, da ne uboga, da ni pridna v šoli, da ne pomiva posode, da trmasto molči in se raje
pogovarja s kokošmi in mačkami kot z lastno materjo, do pozne noči se potepa in se vrača umazana, raztrgana in razmršena, res, prava coprnica, pa še kislega zelja noče jesti - in ljubi Bog, le kaj sem zagrešila, da me kaznuješ s takim otrokom?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani