nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Naravne »ljudske umetnosti« pa se je v tej pastirici, ki se je pri svojih sedemindvajsetih letih z dela v tovarni kož (!) umaknila med živali na planino, veliko in v različnih oblikah. Mnogim obiskovalcem planine ali tamkajšnjim občasnim stanovalcev (kot takšna se je spominjata kipar Belač in njegova hči Svetel, pa tudi arhitekt, ki hkrati spregovori še o drugi znameniti planšarici ter izdelovalki trničev in pisav zanje, Debevčevi) bo ostala v spominu morda po živahnosti, mnogi so od nje odnesli v svet kot spomin katero od njenih razglednic s planinskimi rožami ali drugo poslikavo, kdo hrani kozarec Etine gorčice, za katerega je naslikala etiketo, kdo okrašen trnič, kdo tretji pa si je morda zapomnil katero od njenih pesmi, ki sestavljajo tudi dobršen del pričujoče monografije. Zlasti iz zadnjih let se je bodo spominjali šolarji, ki jim je s pripovedmi popestrila pouk, v strokovni literaturi pa bo ostala zapisana kot tista, ki je ekipo Glasbenonarodopisnega inštituta SAZU vodila po
okoliških bregovih, da je posnela marsikatero dotlej neznano pesem, sama pa je popisala tudi številne ljudske šege.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani