nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
S pisateljem in dramatikom (ko naštevamo njegova prozna dela, vedno pozabljamo na drami Mrtvo oznanilo, 1962, in dramski kolaž Ekstremist Gubec, 1973, skupaj z J.) je koroška slovenska literatura stopila iz prostora, v katerem je bila estetska norma vaška povest, vpisana v formo večerniške ali mohorjanske zgodbe, v prostor estetsko razvite, jezikovno do visokega sijaja in zvena oblikovane pripovedi, idejno polemične in provokativne proze, kakršno je ustvaril v širokem od Črtic mimogrede (1962) in romana Zmote dijaka (1972) do Stesnitve (1995) in Boštjanovega leta (2003). S svojim romanesknim opusom je prestopil ozki in nemalokrat tudi zatohli prostor »slovenskega koroštva« ali »koroške slovenskosti« ne le v smer slovenske »matične« literature, ko je, ne edini, toda med najbolj odličnimi, s svojo literaturo zadal odločilni udarec t.i. »zamejski literaturi«, marveč tudi v konkurenčno mnogo bolj zapleteni (a tudi neusmiljeni) prostor večinske, torej nemške literature.
S tem, da je estetsko prevrednotil in tematiziral edini topos, ki ga je dotlej poznala slovenska koroška literatura, »stesnjeno«, vase zagledano, smrtonosno avtoritativno, v tradicijo potopljeno vas, ko je v ta prostor postavil drugačne, v sebi razdvojene, s travmami prebodene in z zgodovino zaznamovane junake, ki so spregovorili v novem, iz moderne, krizne evropske zavesti porojenem jeziku, je ustvaril literaturo, ki nas bo, če uporabim Joyceovo maksimo, zaposlovala še naslednjih sto let.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani