nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Vmes, med davnimi dialogi ob zgodnjih romanih pa do poslednjih hitrih srečanj z utrujenim, na smrt bolnim piscem - slepil sem se, da ga telo vsej svoji »fiziki« navkljub le ne bo tako pospešeno potegnilo na tisto drugo stran, o kateri nihče ne more povedati nič -, vmes so bile knjige in so bile drame, ki so vsaka po svoje, vsaka s svojevrstno, predvsem pa intenzivno spoznavno in estetsko silo provocirale človekovo pozornost.
Kolikor lahko zdajle, ko se komaj zavedam, da ga ni več, umetnika, še bolj pa, da ni več prijatelja, ki je kot eden redkih znal poslušati, ne pa samo pribijati svojo resnico, poslušati tudi, kadar se mu je človek postavljal po robu - zdajle mi prihajajo v spomin Šeligove »radovedne« novele o Poganstvu in Rahlem stiku (s tistim onstranskim), pa »legende«, ki so se mu spričo natančno tematizirane posvetne snovi povezale v knjigo Molčanja. Prihaja mi v zavest štirikratni Uslišani spomin, zbran v tisti skrajno
občutljivi knjigi, ki ima na ovitku fotografijo pisca, ko je bil še mlad in je v orkestrih igral pozavno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani