nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Težko je v trenutku psihičnega in čustvenega sesutja v sebi zapisati uravnoteženo besedo ob smrti najdražjega prijatelja, ki je hkrati pomembna javna osebnost, med drugim že nad dvajset let eden najuglednejših članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti (tudi že tajnik njenega razreda za umetnosti), predvsem pa pesnik, ki se je že na svojem začetku, pred petdesetimi leti, v Pesmih štirih, predstavil slovenski kulturni javnosti, eden redkih med nami tudi širše, kot že takrat zrel, razpoznaven glas, ki bo tudi po pesnikovi telesni smrti živo pričeval o enem najrazburljivejših obdobij slovenske kulturne in nacionalne zgodovine, v katero je tudi zakoličil nekatera spoznanja in resnice, ki so že dobile težo nadčasovne veljave.
, rojen 29. 9. 1929, je bil vse svoje življenje nekakšen trezen, kritičen optimist, celo usodnosti svoje zadnje bolezni se je ves čas zavedal, vendar se je v občasnih trenutkih, ko je bolezen popustila svoj primež, tudi sam prepustil
zadržanemu upanju, da mu bo morda le dano dočakati svoj »jubilej« - petinsedemdesetletnico letos jeseni -, pa ne zaradi morebitnih »praznovanj«, ampak z edino tiho ambicijo, da bi lahko do takrat še pripravil, še kaj dopisal, dopolnil in »izpilil« svojo, kot je govoril, zadnjo pesniško zbirko.
Ni mu bilo dano.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani