nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Ko nazadnje čustveno izpraznjeni protagonisti zagledajo skozi okno na vrtni klopi pobeglo in »ukročeno« uporno zapeljivko, se dokončno zavedo, da je njihovo životarjenje v podobi smešno-žalostne vaje edino, kar jim ostaja.
Na primerno preprostem in skromnem realističnem prizorišču Đorđa ter v časovno in značajsko ustrezno pomenljivih kostumih (ob asistenci) so močno teatralizirano banalno in profano plat komedijantskega (a v mnogočem tudi univerzalnega slehernikovega) vsakdanjika odigrali: P. kot hrupno samovšečna prva igralka, pokroviteljsko ambiciozna in maščevalna soproga ter naposled spravljivo prilagodljiva; kot njena starejša in manj uspešna kolegica, a grenkim izkušnjam ustrezno bolj rafinirana, potrpežljiva in spravljiva režiserjeva varana žena; Marjuta kot prvinsko prostodušna naivka in zapeljivka, a tudi dvakrat zapored drastično poražena in ukročena upornica proti provincialnemu životarjenju; kot ostareli umetniški vodja, ki poskuša z zlorabo položaja uresničiti
še kako zapoznelo ljubezensko sanjarijo, ter kot nezadoščeni mož, gledališki inspicient z neuresničeno željo po igranju ter moški na begu pred podrejenostjo v zakonu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani