nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
, ki ima v slovenski literaturi gotovo največ substance (skoraj vsak biografsko povedani stavek v tem intervjuju diha to polno, bogato življenje, vzemimo na primer samo stavek: »Živela sva v 25 kvadratnih metrov veliki sobi, sam sem bil večinoma doma, ker nisem dobil službe, pral sem vedno istih šest plenic, kolikor se jih je dalo dobiti na točke, skrbel za dva otroka, eden je imel poldrugo leto, drugi osem mesecev... pisal na stari pisalni mizi...«) nam istočasno pravi, da za dobro pisanje ni važno bogastvo naših izkušenj, temveč unikatna, ranljiva ostrina našega notranjega objektiva, skozi katero se bo zasvetilo novo življenje, življenje literature, bolj resnično od tistega pravega, ki bo seveda govorilo samo zase, brez odvečnega psihologiziranja in osmišljevanja.
Ali z drugimi besedami: pravi, da je pisateljevanje poseben način videnja, slišanja, čutenja, sanjanja... Ne razgovori se o strukturi, o zornem kotu, o pripovedovalcu in o časovni dimenziji, ki so na primer
bistveni za perujskega pisatelja Lloso, tako da je o njih napisal celo kratko knjigo z naslovom Pisma mlademu romanopiscu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani