nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
To, prosto po Unamunu, »tragično občutje življenja« se seveda ni začelo z Verdunom, gulagi, Auschwitzem in polji smrti, to je bila zgolj potrditev praznega enosmernega vektorja; in tudi brez odpora ni šlo, pa najsi gre za formalizem de siècla in abstrakcije, gauguinovski barbarski vitalizem, aktivizem futurizma in aktualne produkcije, konzervativne meščanske pozive slikarjem k »redu in pojavnosti« ali obupne poskuse socrealizma in nacističnega brutalnega obračuna z degenerirano entartete. Vendar se je virus svetobolja - s stopnjevanjem od tesnobe, stiske in skepse do gnusa, mizantropije in obupa - paradoksno razvil sredi epoque, navidez brezskrbne in frivolne dobe, ki jo je za slovo minuciozno opisal Proust, nato pa bliskovito razširil, in po kataklizmičnih pretresih se zdi, da si zanj nihče več ne prizadeva najti učinkovitega zdravila, kaj šele cepiva.
Anamnezo »bolezni« oz. vsenavzoči weltschmerz so zgodovinarji, sociologi, filozofi, umetnostni teoretiki in
psihoanalitiki, od Kierkegaarda, Nietzscheja in Heideggra do Sartra, Lacana in Merleau-Pontyja, osvetlili že iz vseh kotov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani