nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Pograjčevi igralci-plesalci so tako zdaj na tleh (asociacija na), zapuščeni v goli samosti, zdaj vrženi v domala agresivno (rokoborsko?) komunikacijo drug z drugim, kjer sta morda najznačilnejša stilizirani duel med morilcem () in zasliševalcem () ter surovo erotično nasilje Svidrigajlova () nad ().
Največja vrednost uprizoritve so gotovo očitne eksistencialne investicije plesalcev-igralcev v prizore, ki jih režiser, skupaj z asistentom za gib (), ureja v smiselne, uravnotežene, na trenutke celo »simetrične« formacije, te pa hkrati, ko z njimi pripoveduje »zgodbo«, že tudi premakne v neke vrste »fusnote« ter z njimi končno »pojasnjuje« izvorno »belino« uprizoritve.
Premik iz »črnega« (značilnost Pograjčevih zadnjih uprizoritev z Betontancem) v »belo« seveda ni »črno-«, izveden je z nežnim dotikom, ob spremljavi premišljenega in emotivno enako polnega soundtracka (duo Silence), zasluge zanj pa ima gotovo tudi temeljna prostorska umestitev predstave v razpirajoč
se gledališki volumen, ki ga na koncu igralci še podaljšajo: skozi odprta okna vdre v prostor svež nočni zrak, resničnost kot taka, ki zajame tako gledalce (gledalska zasedba je komorna) kot nastopajoče v eni sami in nikdar dokončani »borbi«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani