nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Kot ekspliciten izvor najbolj boleče zavesti o minljivosti in krutosti človeške zgodovine pa se je v že pred tem, v 70. letih, obudil spomin na dahavsko trpljenje, razraščen v hkrati pretresljivem in tesnobno nelagodnem ciklu Nismo zadnji. Nekdanji ljudje na teh Mušičevih slikah so posušena zevajoča trupla, ki se v svojem stapljanju z zemljo spreminjajo v trpke pokrajine, rojene iz neiztrohnjenega sna neštetih pokojnih. V luči resigniranega spoznanja in življenjskega upanja, da se vsaka smrtna groza nazadnje razpusti v nezavedno dihanje razrahljane prsti, iz katere raste vse živo, je za smrtna planjava hkrati tudi pokrajina življenja; v njej je lahko lebdeča lepota samo boleča in tudi še žívi človek se z naraščajočim življenjskim spoznanjem zazira le še v svojo smrtno usodo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani