nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Precej zapleteno pripoved o čudaškem svétniku Kresplu, »spretnem pravniku« in »zmožnem diplomatiku«, ki se vse življenje kot osamljen ter vseskozi skrbno opazovan in živahno obrekovan krajevni posebnež poskuša s strastjo učenjaka in spretnega izdelovalca violin dokopati do večne skrivnosti lepote violinskega zvena in ki mu vsem očetovskim zaščitniškim prizadevanjem navkljub premine prelepa hči z božanskim glasom in muzikalnostjo (kot apoteoza božansko vzvišene in čiste umetnosti, ki v surovem in pregrešnem družbenem okolju ne more preživeti), je režiser in avtor likovne podobe prenesel na odprto prizorišče dvorane Duše precej zastajajoče in zatikajoče ter zgolj površinsko ilustrativno, ne pa tudi z globljim oživljanjem hoffmannovskega romantično srhljivega ozračja skrivnostnosti in napetosti na meji med umom in brezumjem, življenjem in smrtjo ter božanskim in profanim.
Z uporabo štirih premičnih kvadrov kot ločenih ali povezanih igralnih ploskev za majhne povsem
brezbarvne lesene lutke (vódene od zadaj) s prepoznavno stiliziranimi obrazi in anatomsko členjenimi udi ter večjega kvadra sredi prizorišča, katerega stene se razprejo šele v finalnem prizoru, ko razkrijejo veliko marioneto božanske, ko poslednjič »iz srca« zapoje ob Kresplovi violinski spremljavi, ter predolgih zatemnitev med prizori je sproti rahljal in trgal pripoved ter preprečeval možnosti sklenjenega oblikovanja dramskih značajev, dogajanja in razpoloženja. Namesto tega je prihajalo v ospredje poudarjeno obredno razmerje protagonistov in animatorjev do lutk, mask in drugih predmetov animacije, ki pa so le na (pre)redke trenutke samostojno zaživeli v svoji čarobni prepričljivosti, polnosti in lepoti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani