nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
je na steno okrogle konstrukcije »obesil« ženske figure kot lutke, simbol ženske priklenjenosti na usodo, hkrati pa kot moške osvajalske trofeje; statičnost po pasivnosti vloge, dramatičnost po celostnem efektu, ker se usode seštevajo: vse so dale skozi isto, na koncu so odvržene, ker ženska v očeh čustveno izpraznjenega plemstva ne uživa simpatij; še več, če jih že pokaže (Gilda), jo je treba uničiti.
Režiser Graham Vick tu ni bil brez dobrih potez, na primer v postavitvi Rigoletta pred zastor, kot pomožnega »kralja«, ki bo lahko kronist in akter dogajanja, zanj seveda tragičnega. Dobro je zasnovan sklepni prizor, ko razbojnik Sparafucile prinese v vreči Gildo, Rigoletto pa domnevno mrtvega Vojvodo v besu tepe z vso ihto, potem pa noče pogledati, kdo je žrtev: preblisk, da bi lahko bila Gilda, je zapoznel, a še bolj efekten, ker se Rigoletto po kolenih plazi proti vreči, k razkritju usodne zmote, zločina, ki ga je iz maščevanja sam zahteval in plačal.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani