nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
V uprizoritvi je do konca premišljen prehod od zunaj navznoter in nazaj; začetek kot defile, publika kot javnost in dvor zunaj, pred zaveso, izbezan na plano in na ogled, pred volumnom odra, tako rekoč na modni pisti in nekje zraven letališke, potem odprtje v globino in interierji z vsemi spletkami, ki potekajo na nedoločljivi meji javnega in zasebnega, in potem zadnja večerja (z ostrižem na krožniku in piranjami v akvariju), ki učinkovito poudari bistvo iz tropa izločenega posameznika.
jo,, bolj kot upornico odigra z občutkom vnaprejšnje izločenosti in tujosti, zaprtosti v lasten svet, s togostjo in trpnostjo nekoga, ki ne more izstopiti iz kroga, s trdim, krčevitim vratom in migajočimi prsti na rokah, ki kažejo na intenzivno spraševanje, kje sploh začeti, kje narediti prvi korak. Roka Viharja je nekoliko okruten in dezorientiran fante, kar malo presenečen nad lastnim delovanjem, celotne provokacije in kasnejše odstranitve se loteva skoraj hamletovsko, kot miselne
naloge, brez melanholije in bolj mehanično, vendar vmes ne brez odgovornosti do tiste, ki jo pripusti v ljubezenski diskurz.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani