nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Dialoške bravure so se umaknile akciji, stripovskemu nasilju in orientalskim popkulturnim referencam - skratka, Tarantino je (končno) posnel svoj prvi postmodernistični film. Kar Šund deset let nazaj kakopak ni bil, saj je šlo zgolj za globalni konsenz in modno etiketo tistih, ki niso znali ločiti izvirnika od kopije.
predstavlja malo antologijo japonske filmske estetike; ko se Nevesta iz Kalifornije odpravi na maščevalni pohod proti Okinavi, nam Tarantino našteje vse ključne - tako estetske kot etične - vzorce japonskega žanra, od pop in modnih referenc krimičev Seidžuna Suzukija (Tokyo Drifter, 1966) v barskem pokolu, brutalnosti jakuza gangsteriad Kindžija Fukasakuja in njegovega revolucionarnega preloma s klasičnim etičnim kodeksom, saj se jakuze od filma Battles Without Honor and Humanity (1973) naprej niso več ozirale na kode časti in poštenosti, pa vse do idiličnih prologov k pokolom (obračun v snegu med Nevesto in O- Iši), kakršne najdemo pri Masakiju Kobajašiju
in celo pri Kurosavi. Tarantino se natančno ukvarja predvsem s slogom, vsaka sekvenca je posneta v drugačnem stilu, spreminjajo se barvne nianse, »toplina« barv, flash-back O-Renine mladosti je očitni hommage japonskim »animam« itd.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani