nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Toda dogajanje na odru ni le terapevtsko in neobvladljivi vrvež je tak samo na videz: nastopajoče vodi po prizorišču imanentni red in gledalec se lahko zdaj prepušča njegovemu celovitemu zvenu, podkrepljenemu z bogato zvočno kuliso, zdaj posameznim »likom« in njihovim »izpadom« oz. neustavljivim »monologom«. Ti so na trenutke neizmerno zanimivi, »naravni«, »življenjski«, poetični, posamezne replike razkrivajo zgodbe, drame, prave romane, skrite za njimi, nastopajoči, igralci (drugače jih ne moremo imenovati) pa so v svojih vlogah vsi po vrsti intenzivni, energetsko na najvišjem nivoju, vsak zase in vsak po svoje ganljivi. Zadnja konsekvenca uprizoritve, od katere se sicer med njenim gledalec lahko tudi odmakne, pride za njim po odhodu iz dvorane: kot domala nezaveden občutek ali spomin, da je nekje močno bil in da se je z njim nekaj intenzivnega dogajalo, nekakšna nedostopnost, nerazložljivost, nerešljiva prepletenost celote pa v njem vzbudi komajda zaznaven, a razraščajoč
se občutek strahu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani