nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Ti kakor da prihajajo iz univerzalnega, postkataklizmičnega čehovskega sveta, z vsemi nerešenimi (in nikoli rešljivimi) travmami, usodami, sanjami, hrepenenji in razočaranji vred v svojih kovčkih, teh večnih gledaliških simbolih, in vsi skupaj kakor da nekam gredo; kljub nevrotični naravi dejanj se zdijo srečni, kakor bi bil oder njihov naravni dom, na katerem se lahko do kraja razkrijejo in s tem osvobodijo.
Toda dogajanje na odru ni le terapevtsko in neobvladljivi vrvež je tak samo na videz: nastopajoče vodi po prizorišču imanentni red in gledalec se lahko zdaj prepušča njegovemu celovitemu zvenu, podkrepljenemu z bogato zvočno kuliso, zdaj posameznim »likom« in njihovim »izpadom« oz. neustavljivim »monologom«. Ti so na trenutke neizmerno zanimivi, »naravni«, »življenjski«, poetični, posamezne replike razkrivajo zgodbe, drame, prave romane, skrite za njimi, nastopajoči, igralci (drugače jih ne moremo imenovati) pa so v svojih vlogah vsi po
vrsti intenzivni, energetsko na najvišjem nivoju, vsak zase in vsak po svoje ganljivi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani