nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Da se ne razsuje tudi njegova drama, poskrbi njena samonanašalnost: junaki iz drugega dela so isti (mrtvi), o katerih se v prvem samo govori, in narobe: v drugem delu so mrtvi junaki iz prvega dela. Osebe (in te so v drami zanimivejše od situacij) so pri brez določujočih robov, razlivajo se v svet in jezik; njihova dozdevna telesa so zamenljiva, nadomestljiva, z njimi je mogoče trgovati, jih poljubno sestavljati, iz eksistence se selijo v (vegetativno) vlogo, narojenosti nadomeščajo vsiljena poslanstva, prepletajo se njihova tujstva in rodbinska razmerja ter spolne identitete. Še močnejše orodje proti popolni destrukciji je v dramo vgrajena poezija, soneti oz. njihovi drobci (natisnjeni v rdeči barvi), ki se v določenih trenutkih iztečejo v akrostišno formo; resnici na ljubo, ne povsem razvidno in enako zagonetno kot celotna Muckova dramska »zaloga«, vendar z zagnano, strastno voljo po izrekanju.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani