nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Protagoniste dojemamo kot junake Dostojevskega pravzaprav predvsem zaradi njihove eksplicitne najave oziroma izklicevanja njihovih imen v dialogu in ne zaradi dramaturške funkcije. In kar je še važnejše: rabi Dostojevski samo kot, na katerega tapetno površino nato projicira svoje »temeljno« spraševanje o bogu. Onehundred Minutes namreč hoče biti predstava o bogu ter o nekaterih relevantnih ontoloških in eshatoloških (pod)vprašanjih, povezanih z zavestjo o njegovi »eksistenci« (med njimi je najizrazitejše vprašanje o času, z duhovito zamišljeno, a zgolj didaskalično tezo, da je predstava kar čas sam, z njenim koncem pa je tudi »konec časa«).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani