nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
In ne bomo se pred premiero nove predstave spraševali o smiselnosti megaprodukcij, ki jim ne smemo reči spektakli v pejorativnem smislu, saj to prizadeva svetovljanski okus ustvarjalcev; ne bomo se spraševali o (za nekatere že močno anahronistični) pandurjevski estetiki, ki v javnost curlja le v obliki spretno zrežiranih, za nekatere kočljivih prizorov, ki iz avtorja delajo junaka rumenih kronik, ne predmet teoretskih razprav; in ne bomo že vnaprej zanikali napovedanih gostovanj »Pandurjevih.teatrov« - če jih zaradi neljubih odpovedi morda ne bo, ne bomo prikrajšani mi, ki si bomo predstavo ogledali, temveč gledalci na festivalih ...
A se na čolnu, na katerem kakor »balkanski« junak iz njegove hamburške Božanske komedije potuje po domačem oceanu ničevosti, dobro znajde in kljub štiridesetim letom ostaja čudežni mladenič slovenskega (evropskega, svetovnega ...) gledališča. In ni razloga, da mu ne bi pustili sanjati še naprej.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani