nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
je zasnoval tudi scenografijo (na praznem in razgaljenem velikem odru je spuščal in dvigal velike bele in temne zaslone na odrskih vlakih, na katere je v različnih formatih ter izrezih projiciral večinoma črno-bele in včasih do nerazpoznavnosti stilizirane senčne podobe sočasnega igranega dogajanja v središču prizorišča) ter izbral imenitno glasbo, ki je ves čas ustvarjala razpoloženje za počasno, v notranjost protagonistov ter v smeri podzavesti in sanj usmerjeno »akcijo«. Z Blidarjem je sooblikoval tudi luč, ki je kdaj komaj s svetlobo sveče odstirala iz mraka navzven statično in minimalistično oblikovano, navznoter pa burno razgibano in bogato razvejeno dramo upornika in zločinca Raskolnikova. V uprizoritvi, ki vztrajno in dosledno vzpostavlja intimističen in meditativno upočasnjen tok dogajanja, so nosilne protagoniste romana z asketsko in komorno psihološko igro interpretirali smiselno ozvočeni interpreti: Dijak kot naivno uporniški Raskolnikov, kot starčevsko
jasnovidni preiskovalni sodnik Porfirij in Škaričić kot odrešiteljska Marmeladova.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani