nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
»Zbor odposlancev je enodušno obsodil belo in plavo gardo ter zahteval, naj ju narodna oblast energično, brez usmiljenja iztrebi,« je v že citiranem članku resolucijo z zbora povzel.
V daljši časovni perspektivi je bil zbor pomemben korak k izvolitvi povojnega parlamenta, resda specifičnega, izhajajočega iz t. i. sistema ljudske demokracije (vmesnega sistema med kapitalizmom in socializmom), a kljub vsemu prvega v slovenski zgodovini in v tem smislu pomembnega v razvoju slovenskega »fragmentarnega« parlamentarizma (ki je do tedaj šel od predparlamentarne tradicije slovanskih žup, ustoličevanja vojvod, srednjeveških in kasnejših deželnih zborov do dunajskega in nato skromnega jugoslovanskega parlamentarizma in se je končal z zadnjimi relativno demokratičnimi državnimi volitvami leta 1927 ter dveletnim delovanjem mariborske in ljubljanske samouprave, sledile pa so mu zrežirane volitve v tridesetih letih in razpust parlamenta pred vojno). Povojni socialistični
parlamentarizem, utemeljen na zboru odposlancev v Kočevju in potem na zasedanju v Črnomlju, je sicer res vedno bolj postajal izraz samoupravnega socialističnega korporativizma, ki je višek dosegel z delegatskim sistemom leta 1974, a je hkrati v ustavni ureditvi ves čas ohranjal pravico do samoodločbe in tudi pravico do odcepitve, na katero se je Slovenija sklicevala leta 1990 in 1991.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani