nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Pet »filozofov« potuje po gozdu in odkriva njegove simbolno-abstraktne detajle v konkretnem (še posebej markanten je bližnji plan), dokler na ruševinah ne najdejo fotografije rok, z majhno »michelangelovsko« božjo ročico v sredi.
Ta pomeni uvod v tretji, živi koreografsko-gledališki del uprizoritve, v katerem se kafkovsko-beckettovske figure (sami moški v črnih oblekah in z melonami na glavah, ženska bi to »filozofsko« skladnost, pove nekje, zmotila) ob nenehni glasbeni spremljavi »sprehajajo« po podobnem odsotno-prisotnem svetu kot v prvih dveh delih: zdaj je napolnjen z belo praznino, hkrati pa nenehno zgoščajoč se okrog različnih simbolnih rekvizitov. je v tem delu inventiven, kar se le da, uporablja različne tehnike (npr. lecoquovski mim, lutke), menjave perspektive in rakurze, figure, plezajoče druga po drugi, povezuje v eno samo mnogoobrazno telo, pa ga destabilizira in sesuje vase, v odprtine v tleh; med nastopajočimi vlada naklonjenost, pa kljub temu ne ljubezen,
navsezadnje vsak ostane s svojo fizično in metafizično usodo sam.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani