nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Čeprav si je režija prizadevala za poudarjeno distanco in stilizacijo, ki naj bi razkrila ne le teznost in domoljubni angažma na prvo žogo, temveč tudi šmiro takratnih diletantov, sta Vilharjevi agitki vse preveč usmerjeni, omejeni in žanrsko neartikulirani, tako da zadušita in pokopljeta bolj ali manj vsa duhovita pretiravanja in glumaštvo. se tako do kakšne nove uprizoritvene prakse vrača v muzej in zgodovino. Nič bolje je ne odnese okvir; čitalniški večer, postavljen kot masovka z okoli trideset nastopajočimi že od začetka, tako na jezikovni kot dogajalni ravni, naravnost opozarja na svojo sodobnost; niti komična lika obeh ostarelih domoljubov, in (igrata ju Car in), ki v mupettshowovski in mestoma karikirani maniri komentirata dogajanje, niti živahni in temperamenti, vzneseni Tič kot Predsednik čitalnice, ki včasih duhovito potegne proti formi muzikala, niti zanosne deklamacije Koseskega in podobnih občih identifikacijskih mest iz preteklosti ne delujejo, niti občasna mešanja
polpreteklih udarnih in ponarodelih parol ne delujejo duhovito; čeprav se moram seveda samokritično vprašati, ali so imeli tisti, ki so se smejali, več ali manj distance.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani