nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Pričevanje je nerazrešno ukleščeno med subjektivnost in objektivnost: pričevalec ne more biti objektivni zgodovinar, ne more si lastiti avtoritete, ki bi doživetemu enostavno podelila status historičnih dogodkov; a po drugi strani njegovo pričevanje ni zgolj zadeva njegovega osebnega spomina, njegove prizadetosti, njegove osebne čustvene reakcije na grozote, ki so se mu zgodile. Levi je zelo natančno videl, da je njegova izkušnja, njegov spomin, izhodišče neke etične drže pričevanja, da je s svojim pričevanjem prevzel zavezo, se angažiral za resnico, da je pričevanje dejanje, ki se naslavlja na skupnost in jo vzpostavlja in tako prinaša daljnosežne socialne konsekvence. Skratka, da nikoli ni dovolj samo popisati, kar se je primerilo, niti jadikovati nad strašnimi krivicami, niti se pridušati in razkazovati lastno prizadetost, niti svojega neizmernega trpljenja vzeti za jamstvo, za garant pričevanja, temveč da pričevanje terja angažma in
univerzalizacijo, v kateri neizrekljivost kar najbolj travmatično doživetega stopi v izrekanje in dogodek postane izhodišče nekega procesa resnice.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani