nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Škotski režiser McVicar in angleška scenografka ter kostumografka Tanya McCallin sta sicer izbrala nekoliko mračen, a ogromen ambient, v katerem bi bolj kot Luthrovo pivnico prepoznali neoklasicistično nemško arhitekturo, skratka meščanski ambient, ki pa se spreminja, v Olimpijinem dejanju tako postane nekakšen prirodoslovni muzej z vitrinami in eksponati v njih, v Antonijinem se meščanska usoda rodbine poglobi (izvrstna je kratka scena z Lipovškovo, ki kot glas mrtve Antonijine matere pride iz stranskega odra po dolgi mizi, kot iz onostranstva, mimo svojega ogromnega meščanskega portreta; stik med materjo in hčerko z vrhuncem v duetu ustvari enega najbolj pretresljivih trenutkov: mora peti, sicer bo umrla, vendar pa fatalnega klica umetnosti kot najvišje oblike uresničitve njene matere, velike umetnice, ne vzdrži in v napadu neidentificirane bolezni umre), v Giuliettinem dejanju pa, drugače ne gre, vlačijo na oder beneško gondolo ...
očitno ne bi zmogel
pripovedovati svojih ljubezenskih zgodb, če si ne bi dvakrat v žilo vbrizgnil odmerek heroina. Imel je življenjsko ljubezensko smolo, živel je med svojimi papirji, se pravi umišljenim pisateljskim svetom in realnostjo, ki pa je bila vendarle bolj fantastična kot stvarna, bolj romantična kot realistična.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani