nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Jutra, v katerih se spustiš navzdol proti morju po neštetih stopnicah, mimo ljubkih vil, zasebnih hotelov, hiš po ozkih, slikovitih ulicah s še bolj romantičnimi imeni, mimo dišečih pekarnic, kjer pek, ko iz pritličnega okna zagleda stopicljanje ženskih nožic pred oknom, medtem ko iz peči jemlje svež kruh, priteče ven in zapoje za tabo... Mimo mesarije, kjer mesar roko, s katero je razsekal meso, obriše v krvav predpasnik, pošlje poljub; navzdol mimo srebrno sive siamske mačke, ki se vsako jutro sonči pred vilo z oleandri, mimo starca, ki sedi na klopci pred hišo in te pozdravi, dokler se ti meča, nevajena tolikih stopnic, ne zatresejo od napora in že si na ribiškem trgu, le še nekaj metrov od plaže, kjer se pripravljajo ribe in čisti pločnik, kjer se vonjave rib mešajo z vonjavami začimb, značilnega limoncella, likerja iz menda najbolj sočnih limon v Italiji, in eksotičnega sadja... Nič ni slutiti, da bo čez dobro uro ulica napolnjena s turisti s sončnimi
očali in velikimi torbami, ki bodo preplavili male ulice in trg pred cerkvijo...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani