nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Moj namen je povsem specifičen. Dovolite, da vam preberem svoj pedagoški zapis o poučevanju gledališke režije, natančneje o animaciji študentov: »Pronikniti globoko v igralčevo psihično strukturo, na dnu duše zanetiti požar ustvarjalnega predajanja teatrskim halucinacijam, razdražiti igralčevo občutljivost, podžgati njegovo strast, zbloditi njegovo razumnost, uničiti njegovo vsakdanjo zasebnost, izzvati njegovo slo po razkazovanju in razgaljanju in ga pripraviti do tega, da v vročičnem hlastanju seže do nezavednih, najbolj skritih in zatajevanih sestavin svojega notranjega ustroja; pomagati njegovemu razkritemu duševnemu jedru, da sprejme vase zametek nove odrske osebnosti; prepoznati tisti odločilni trenutek, ko se v zmešnjavi poskušanja, izbiranja in zavračanja različnih možnosti nenadoma pojavi, izlušči iz gmote neprepričljivih, zmotnih ali drugače neuporabnih modelov pravi obris lika; spremljati in usmerjati igralca po sledi te prve, le v igralčevih
občutkih izražene doživljajske zasnove; prisiliti igralca, da notranjo podobo lika, to svojo prikazen iz sanj, utelesi v slišnem in vidnem svetu prostorskih in časovnih zaznav; pomagati mu, da v mukah in bolečini rojevanja izbljuje iz sebe vso pristnost, življenjskost in prepričljivost svoje odrske osebe. To je animacija, le približno in grobo skicirana naloga nemara osnovne režiserjeve dejavnosti v gledališču.«
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani