nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Tu pa je Agambenova šibka točka: tudi če verjamemo njegovi pogosto zelo prepričljivi diagnozi, nas v trenutku, ko od njega pričakujemo razvitje neke nasprotne strategije, pusti z zelo abstraktnimi formulami. Če je osnovna zagata biopolitike prav v notranji zvezi zakona in golega življenja, če je izredno stanje tisti simptom, kjer si zakon nasploh, ob suspenzu vseh običajnih zakonov, vzame za objekt in referenco le golo življenje in ga izpostavi nasilju, če je bilo to vozlišče navzoče kot fatalna poteza že od Rima naprej, potem bi bilo treba »pokazati pravo v njegovem ne-razmerju z življenjem in življenje v ne-razmerju s pravom, kar pomeni odpreti med njima prostor za tisto človeško delovanje, ki se je svojčas ponašalo z imenom politika.« (str. 148) Biopolitika je prav degradacija politike, njena redukcija na tehniko vladanja, na upravljanje in razpolaganje z življenjem celih populacij v območju nerazločljivosti, ki ga odpira izredno stanje; zdravilo pa naj bi
torej bilo v povratku specifično političnega, v odprtju prostora, ki bi presekal ta vozel zakona, nasilja in golega življenja. A kakšna naj bo ta politika?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani