nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Uprizoritev Čakajoč Godota (En attendant Godot, 1953) v prevodu in delni tržaško- narečni priredbi (narečno govorita »domačina« in Estragon, zborno oz. splošno pogovorno pa »tujca« oziroma popotnika Pozzo in Lucky) ter na prizorišču, v kostumih in režiji (njegova asistentka in dramaturginja je bila) je brez dvoma režiserjev nadaljnji korak v naravnemu povezovanju in prepletanju »fizike« in »metafizike«, aktualne oz. trenutne minljivosti in vsečasja, prvinskega in neposrednega komedijantstva ter s civilizacijskimi katastrofami presvetljenega ciničnega in tragičnega občutja življenja in sveta. Pri tem mu je bila (in nekaterim protagonistom) v prid nedavna plodna izkušnja z uprizoritvijo Goldonijevih Zdrah, pri katerih si je zadal za cilj in z ansamblom dosegel vtis »toplo žehtečega življenja«. S prvinsko sredozemsko radoživostjo, oprto na lokalno civilizacijsko izročilo in temperament, tokrat zaznamujeta dogajanje dobrodušno-sitnobna starca, prepirljiva prijatelja in vse
bolj nemočna pričakovalca Godota, in Estragon, z novodobno svetovljansko napadalnostjo in vse bolj slepo nastopaško hrupno puhlostjo ter živalsko razosebljeno žrtvijo pa tujca Pozzo in Lucky.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani