nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Videti je, da je režiser pretirano spodbujal zunanje znake globokih notranjih stisk in ob tej (za naš okus) pretirani čustveni razrvanosti je pri posameznih protagonistih kdaj trpela enovitost jezika in izreke (lektorica).
Med sestrami je največ utopično vztrajnega hrepenenja po drugačnem življenju izkazovala, največ življenjsko prezrele otopele zagrenjenosti in največ naivno dekliške nesamostojnosti in vdanosti v usodo. Temperamentnega in lisjaškega podeželskega krošnjarja Javierja, ki najde v vsaki osebi in stvari kaj vrednega v svojo korist, je upodobil, njegovo povsem privrženo in zvesto spremljevalko v podobi nekakšnega brezgrešno čistega »božjega otroka« pa Cecilia Carvajal.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani