nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Seveda so bile intervencije razpravljalcev, celo večine njih več kot korektne; je tako smiselno že na začetku opozoril, da literarna zgodovina nujno rabi potrebno distanco in si zatorej ne more privoščiti spremljanja aktualne literarne produkcije, o neblišču in bedi tukajšnje kritike pa je več kot tehtno spregovoril, skoraj cinično ugotavljajoč, da je smisel literature postal izključno socialna in ekonomska promocija njenih avtorjev, tej nalogi pa da voljno streže »nova literarna kritika«, miselno usodno ujeta v klanovstvo enakomislečih, združenih v vplivne, tako rekoč vseprisotne skupine. Da je táko patologijo smiselno detektirati, preiskati in osmešiti, kolikor se le da, se iskreno strinjam, malce pa me je začelo skrbeti ob nastopih nekaterih pisateljev, ki so si s komaj verjetno lahkoto privoščili oznaniti nekatera »dejstva«, na primer da tukajšnja kritika bolj klavrno »pokriva« tekočo knjižno produkcijo in da to - in neločevanje med bolj prodajljivo in manj prodajljivo
literaturo - ustvarja strahovito zmešnjavo. Ob premisleku o tem in o zagatah slovenskega literarnega kanona, kot ga razkriva pouk o literaturi v slovenskih šolah, je zavelo pa znanem temeljnem nezaupanju avtorjev do kritikov, literarnih zgodovinarjev, teoretikov, včasih tudi bralcev, včasih pa do vsega na svetu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani