nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Ki jo je opaziti celo v vaši poeziji, v neki pesmi recimo pravite, da so »zvoki, melodije, ki so že od nekdaj s tabo / prostori, ki te božajo kot topla roka, oči, ki hipno uročijo tvojo glavo /.../ ker vse pustiš, ko buden najdeš sanje ter prepoznaš oči in melodije tiste roke«. Slednje me spominja na odraslega, čigar spomin na zgodnje materine dotike, poglede, smeh, zven glasu se nenadoma prebudi z določno osebo, ki jo sreča, ko odraste.
Saj psihologija in umetnost velikokrat govorita o istem pojavu, samo da je umetnost zmožna človeka zapeljati v svet, kjer pojav doživlja, psihologija, no, znanost nasploh, pa ga pripelje do razgledišča, kjer isti pojav opazuje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani