nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Tisti, ki ga imamo v sebi in ga nikakor ne moremo občutiti sami s seboj, ampak samo, ko gledamo nekoga ob sebi, recimo v črnino njegovih zenic, omenil sem že za to najbolj primerno projekcijsko platno za ljubezenske sanje.
Kaj ni to precej klasična psihološka razlaga za pesnika? Ki jo je opaziti celo v vaši poeziji, v neki pesmi recimo pravite, da so »zvoki, melodije, ki so že od nekdaj s tabo / prostori, ki te božajo kot topla roka, oči, ki hipno uročijo tvojo glavo /.../ ker vse pustiš, ko buden najdeš sanje ter prepoznaš oči in melodije tiste roke«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani