nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Toliko rok, dotikov, bliskov z malimi fotokamerami, toliko nasmeškov, oboževanja, ki počasi zliže njihovo pravo osebnost, izklesa njegove obrazne poteze, regulira njihove nasmeške in vedenje, dokler ne postane podobno brezoblično kot tisti zlizan kos brona, ki je bil nekoč stopalo. Čeprav me je - priznam, psihologija množice pač deluje - za trenutek zamikalo, da bi stopila h Costnerju in vprašala, ali je karizma nekaj, česar se lahko dotakneš s prstom, kot nejeverni, ki bi rad potisnil prst naravnost v rano na dlani svojega učitelja. In vendar, morda to sploh ni rana, morda je to tisto, kar potrebujejo, Costnerji, Kidmanove, Cruzove in Cruisi, da o Vann Dammih in Schwarzeneggerjih niti ne govorim, morda je prav to tisto, kar jih, kljub temu, da jim gre strašno na živce, tudi hrani.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani