nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Vendar se pri tem začnejo vrstiti eden za drugim številni čeji: če se bomo zavedali, da moramo uporabljati slovenščino v vseh govornih položajih in jo tako razvijati v vseh njenih funkcijah; če bomo znali biti samozavestni do tujcev in pogosto vzvišenih in samoprecenjujočih se »velikih kultur« in - zakaj pa ne - tudi ponosni na to, po čemer se od drugih razlikujemo; če ne bodo strokovna, kulturna, gospodarska in še druga vsemogoča srečanja v Sloveniji v navzočnosti enega samega tujega udeleženca samorazumljivo v tujem jeziku; če se bodo politiki zavedali tudi simbolne rabe slovenščine in ne bodo v stikih s tujimi delegacijami na vsak način razkazovali svoje pogosto na hitro naučene angleščine (prednost znanja tujih jezikov je ta, je bilo slišati v Cankarjevem domu, da se lahko izobražuješ in pridobivaš, ne da se z njim postavljaš); če se bomo zavedali, da je raba določenega jezika izredno pomemben identifikacijski element ne le za manjšino, ampak tudi za narod; če se bo naša
zakonodaja sposobna upirati tujim pritiskom (če že ni prepozno), da se iz nje črtajo določila o obvezni rabi slovenščine v tako kočljivih službah, kakršna je recimo zdravstvo, ali o neobveznih slovenskih navodili za kozmetične izdelke ...
Edini, ki so jih kritizirali, so bili spet učitelji slovenščine, še bolj (sicer nekoliko upravičeno) pisci raznih slovarjev, priročnikov in slovenistika kot stroka (še bolj upravičeno država, ki bi morala z denarjem poskrbeti za izdajanje za nacijo temeljnih del), nikogar pa očitno ne zanima, kaj za slovenski jezik, predvsem pa za zavedanje svoje (slovenske) identitete naredijo pri drugih predmetih na vseh stopnjah izobraževanja ali cele poklicne skupine (Spomnimo se samo pravniškega jezika ali predvsem televizijskih oddaj za mlade!).
Bo kar držalo, kar je bilo v Cankarjevem domu večkrat in v raznih kontekstih rečeno, da je največ odvisno od nas samih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani