nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Vonj tobaka z oblaki dima, ki jih ves čas s strastjo puhata okoli sebe nemirni Juan in razdvojeni Sganarelle ter z njimi napolnjujeta oder, je čutna prispodoba posameznikovega nenasitnega hedonizma, svobodnjaškega kljubovanja družbenim normam in prezira nad minljivostjo, a nemara tudi ironične relativizacije in negacije vsega tega (saj se vse dogajanje na koncu dematerializira in izgublja v dimu in temi).
Nasploh se Tauferjeva postavitev odpoveduje konvencijam zgodovinsko-slogovnega uprizarjanja Molièrovih besedil ter oživlja Kamnito gostijo kot aktualno priložnost za trpko angažiran (mestoma tudi nekoliko zastajajoč) razmislek o današnjem posamezniku, njegovem uživaštvu, preziru nad vsakršno ideologijo, religijo in metafiziko, ter o današnji družbi, ki sprejema »vse modne pregrehe« in posameznikovo dvoličnost in hinavščino za krepost (kot razkrije Juan v ključnem prizoru drugega dela, ko izzivalno nagovori namesto Sganarella kar občinstvo v avditoriju). K živosti in
angažiranosti uprizoritve prispeva pomemben delež nov prevod Viteza v prozi, k njeni drzni, domišljijsko in asociacijsko široko razprti vidni podobi pa scenografija in barvno usklajena kostumografija Sama.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani