nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Alamutov pohod v svet se je seveda zgodil z dovoljenjem Bartolove vdove in sina, ki sta leta 1988, v precej drugačnih časih in razmerah, z veseljem podpisala pogodbo (za nedoločen čas!) s pariško založbo Phébus. »Seveda nama je bilo všeč, da se o očetu sploh govori, če pa bi ga brali v francoščini, bi bilo imenitno,« se tistih časov spominja zdaj edini, sin. Alamuta je na pobudo slovenskega centra in takratne predsednice prevajal Vincenot, nekdanji francoski lektor v Ljubljani, vendar je besedilo za več let obtičalo v omari društva pisateljev, potem ko ga je prevajalec neuspešno ponujal številnim francoskim založbam. Pravzaprav je za odhod Alamuta proti romanskim deželam najbolj zaslužen-Didier Castagnou, tedaj »najbolj znani ljubljanski Francoz«, ki je ob koncu osemdesetih izkoristil poznanstvo z založnikom Phébusa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani