nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Njegova postavitev vpne Skopuha v klasični prostor z logičnimi tremi izhodi, ga orientira predvsem na razmerje znotraj-zunaj ter zunanji prostor uporabi kot označevalec Harpagonovih paranoidnih blodenj in razpoloženj, ki se s svetlobnimi spremembami menjavajo tudi med posameznimi prizori, izza vrat in ogledal pa mu v varno notranjost vdirajo v obliki teatraliziranih kostumskih poz (igralcev) in scenskih efektov. Harpagonovo obsesivno in blodno perspektivo režiser izpelje tako, da prihod v zadnjem dejanju postavi kot gledališče v gledališču, nameščeno za zadnji izhod, od koder staremu skopuhu (ki je takrat že do vratu potunkan v praznino »izropane« banke pod tlemi glavnega prostora) ob razpletu vdre realno z režijskimi postopki njegovega lastnega fantazmagoričnega spektakla. Vendar za Harpagona to ne pomeni spreobrnitve: ob vrnjeni zalogi denarja ostane računica njegove osrednje obsesije brez izgube, saj mu ni treba plačati niti dote hčeri niti porok svojih dveh otrok, pa še
opravo mu na svoje stroške obnovi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani